Tale jesen (al čem temu rečt raj poletje?) nas je presenetile z obilico sonca in če sem par tednov nazaj še jamrala, kako letos nisem bila nič v hribih, bi bilo res slabo, če vsega tega sonca ne bi izkoristila. Dobra stvar dnevnika slovenske planinske poti je tudi to, da ti da ideje za izlete, če se sam ne spomniš kaj boljšega. Tako sem not našla Raduho, za katero sem seveda že prej slišala (nisem pa nikoli vedela, da je višja od 2000 m!), ni pa nikoli bila na seznamu mojih želja. Nazadnje sem se po tisti cesti do Snežne jame peljala kakšnih 15 let nazaj (seveda takrat nisem peljala jaz) in zaradi teh spominov me je bilo kar malo strah ceste, ampak izkazalo se je, da je kljub makadamu v super stanju. Štartala sem tako malo pod kočo na Loki. Kar malo sem bila presenečena, ko sem okoli sebe zagledala macesne, nisem vedela, da imamo te rumene lepotce tudi na tem koncu Slovenije.
Nad kočo se pot lepo vzpne, ampak nič pretirano hudega. Ne vem, ali sem bila zamišljena, ampak ko sem hodila potem navzdol, sem šele opazila, da je pot kar lepo strma. Je pa vseeno primerna za ljudi vseh starosti, ker ni nikjer nič odprtega ali nevarnega, v bistvu imaš vse skozi občutek kot da hodiš na bližnji hrib ne pa na goro.
Najprej prečkaš Malo Raduho, potem pa si kot bi mignil na Veliki. Prostora je gor, kolikor hočeš. Vse skupaj je kot kakšna planota, razgledi pa čudoviti v vse smeri.
Še en lep sprehod. Kdo gre z mano na Peco?
frue's here 
ooo, pa si osvojila “mojo” Raduho. 🙂 sama sem bla na njej minimalno 10x, najprej so me gor nesli pri manj kot enem letu, potem sem šla gor v otroštvu in v času mladinskih planinskih taborov parkrat, nazadnje pa pred 4 leti. Najdaljša pot je tista iz Luč (tam smo nekaj časa živeli), se je kar vlekla. Ampak zgoraj je vedno božansko in kot si napisala, pot res ni težka in se ti zdi da greš na en manjši sprehod!! One krave pri koči so pa radovedne in prijazne. 🙂
Na Peci smo imeli smolo pred leti in je bla zgoraj megla in nevihta. 😦 Je pa zdaj pravi čas za obisk gora, vreme je res skoraj poletno! Če boš že tam, ti priporočam “kolesanje” v opuščenih rudniških rovih v Mežici (če še nisi bla). Bicikle najameš tam in vodič gre seveda s tabo… Tako ne boš osvojila samo vrha, ampak tudi podzemlje Pece. Meni je blo noro!!!
http://www.podzemljepece.com/si/main/ogled-rudnika-s-kolesom
Želim ti še veliko lepih, toplih jesenskih dni v planinah… naj bo še ker nekaj časa toplo. Potem pa naj pride že sneg, da se gremo kepat. 🙂 papa
ja Raduha je res super, bom verjetno še kdaj šla, ampak verjetno kar od spodaj, ker se mi ne bo dalo z avtom spet po cesti v tiste klance hehe
ja zdej sem cel teden razmišljala o peci pa mi ni uspelo, ker noben ni hotu z mano. sej drugače mi je najmanjši problem sami, ampak peljat se skoraj dve ure do vznožja, ta je pa kar dolga! upam, da mi uspe še letos. to z mežico je res super ideja, mogoče je edino zdej mal prekratek dan za skombinirat oboje
O, zelo lepo in lepe slike. Meni je Raduha zelo ostala v spominu. Bile sva s prijateljico že pred nekaj leti na lep sončen poletni dan. Začele v kratkih rokavih in kratkih hlačah. Nenapovedano pa naju je na vrhu ujela najprej strašna megla, nato še dež, tako da je bilo zelo pestro. Vsa oblačila niso bila dovolj, k sreči sva imele palerine in jaz tudi kapo ter rokavice. Prijateljica pa žal ne. Tako jo je zeblo, da je bila čisto na koncu in sva si izmenjevale rokavice, da sva se greli. 🙂 Ja, to so naše gore. Lepe in z vsem spoštovanjem vsakokrat na njih. 😀
uh ja, ta je kar slaba, ko te takole ujame. zdanjič na stolu naju je s prijateljico tud do kosti nazeblo, tako da sem zdaj nabavila one mini žepne grelce, mogoče pa pridejo kdaj prav. nas pa tako gore vsake toliko časa opomnejo, da je narava še vedno gospodar hehe